Budilka ni bila prav zgodnja, pozna pa tudi ne, ravno prav, da je bil štart iz
Mojstrane lahko že brez čelne svetilke. Po mostu čez Triglavsko Bistrico, nato
pa že v klanec. Pot je bila od včerajšnjega dežja še malo razmočena, a ni bila
blatna. V težkih zimskih čevljih sva premagovala višinske metre, snega pa še
nikjer. Nekje na 1000 m višine se je na poti na vsake toliko časa pojavila
flika snega. Še malo in že je sonce pokukalo iz za vzhodno ležečih hribov.
Glede na bolj oblačno napoved je bilo vreme skoraj jasno, nekaj oblačnosti se
je zadrževalo nad Karavankami. Kmalu sva prišla na Vrtaško planino, kjer se je
bolj resno začel sneg. Nad planino je kar nekaj novo nastajajočih sušcev, ki
so izgubili boj z lubadarjem. Sedaj pa postajajo delovišče deteljev, ki
vztrajno tolčejo v trohneč les. Do Vrtaškega vrha je bila pot dobro uhojena,
sonce je bilo toplo, veter, kar ga je bilo, pa hladen. Naprej proti Vrtaškemu
Slemenu je bila snežna odeja nedotaknjena, brez stopinj ali sledi smuči. Kljub
slabemu kilometru zračne razdalje do Slemena in slabih tristo metrov višine,
je cilj izgledal veliko bolj v daljavi. Ta navidezna razdalje se je še mnogo
bolj povečala, ko je bil pod nogami sneg, ki se je prediral več kot le do
kolen ... na tem mestu res ni šlo drugače, kot pa po vseh štirih. Po nekaj
deset metrih klečeplazenja, so se razmere nekoliko izboljšale, tako da je šlo
skoraj ves preostanek poti do vrha po dveh. Na vrhu se odpre čudovit razgled
na bližnjo Kukovo špico, Triglav na drugi strani doline Vrat, Karavanke, ter
vse do avstrijskih vrhov.
Po mostu čez Triglavsko Bistrico
Počasi se le prebuja dan ... pogled navzdol na Mojstrano
Snega še nikjer
Vstop na Vrtaško planino
Začetek omembe vredne snežne odeje
Vrtaška planina z razgledom
Tam gor nekje je Vrtaški vrh
Z Vrtaškega vrha naprej
Še kar nekaj do vrha
Še malo do vrha Vrtaškega Slemena ... na desni Kukova špica
Razgled na dolino Vrata in seveda tudi na Triglav
Vrtaško slame je res čudovit razglednik
Težko pričakovana malica, še nekaj slik in povratek nazaj v Mojstrano. Začetni
del, zaradi ugrezanja bolj počasi, naprej pa hitreje. Srečala sva le dva,
enega pri malici na Vrtaškem vrhu, drugega pa malo kasneje. Sneg se je ta čas
že kar omehčal, tako je šlo do planine s podaljšanimi koraki. Za planino pa po
trši, kopni poti.
V smeri stopinj nazaj
Nazaj gor čez Vrtaški vrh
Pogled nazaj na Vrtaško sleme ...
še skupaj z dolino Vrat ...
in še malo bolj levo
Nazaj na Vrtaški planini
Konec planine in s tem bolj kot ne tudi snega
Razgled na Mojstrano še v soju sonca
Šla sva še mimo soteske Mlačca, kjer so še vidni ostanki tako ledenega
kraljestva, kot tudi lednega plezališča.
Komentarji