Izpitna tura smer Ogrin-Omersa v Ojstrici (2350 m)

Smer Ogrin-Omersa, ki sta jo leta 1931, kot prva preplezala France Ogrin in Igor Omersa.

Pogoj za napredovanje iz tečajnika v mlajšega alpinističnega pripravnika je, poleg uspešno opravljenega teoretičnega in praktičnega izpita, še opravljena izpitna tura. Prejšnje leto mi je za njeno izvedbo potekel čas, zato sem se letos že v začetku poletne sezone z Janezom dogovoril za turo. Dogovoriva se za lepo klasiko iz Miheličevega vodnička. Smer Ogrin-Omersa, ki sta jo leta 1931, kot prva preplezala France Ogrin in Igor Omersa.

---

Vremenska napoved bo odlična, večinoma brez oblačka, temperature pa poletne. Zmeniva se za ob 4.30h pri 'zelenavarju'. Z 10-minutno zamudo se že odpeljeva po ovinkih čez Jezerski vrh in Pavličevo sedlo v Logarsko dolino, kamor prispeva malo čez šesto uro. Jutro je izredno toplo, termometer se tudi na sedlih ne spusti pod 15 stopinj.

Prevzamem štrik, nahrbtnike na rame in že greva v kulturnem tempu proti koči na Kemenči jami, krajši postanek, da hrbet malo zadiha in naprej do pod stene.

Pogled na severno steno Ojstrice | FOTO: Janez

Na razpotju slediva Kopinškovi poti, vse dokler naju ne pripelje do melišča. Mimo dveh navez, ki se v vznožju zadnjega dela melišča pripravljata, in že sva tik pod steno. Hitro se opremiva, naveza namenjena v sosednjo Herletovo smer naju prehiti, drugo, ki pa ima enake načrte, kot midva, pa uspeva prehiteti. Zaradi snežišča smo v steno vstopili nekoliko bolj levo po ploščah in tako je bil že začetek malo bolj zanimiv.

Vrsta na vstopu

Zaradi snežišča nekoliko težavnejši začetek

Že v tem delu sva si pridobila nekaj prednosti pred navezo iz Hrvaške. Da si nismo bili preveč v napoto s prvo navezo, je Janez drugi štant postavil par metrov naprej in že sem imel dodatno delo pri podiranju sidrišča.

Drugi štant

Kmalu sledi prvi zahtevnejši del, in sicer prehod iz kamina desno na ploščo. Za tem svet postane lažji, naredila sva raztežaj vse do zavoja smeri v levo, ter raztegnila skoraj celih 60 m vrvi. Štant je Janez naredil, z dodanim metuljem klinu, na ovinku. Kasneje, s prečnice sem videl Hrvata, ki je vrv v klin na ovinku vpel, ter vlekel zug naprej. Ušlo mu je kar nekaj sočnih, preden se je kmalu za ovinkom lotil zabiljanja klinov. 'Vuci vrv' je odmevalo, ko je začela soplezalka s plezanjem proti njemu.

Na ovinku | FOTO: Janez

Hrvaška naveza

Nekje ob 11.20, ko sva bila v varnem zavetju slavne vesne prečnice, nenadoma mimo začnejo švigati skalni meteoriti, za te pozdrave od zgoraj so verjetno poskrbeli gamsi. Prečnice se lotiva po zgornji varianti, torej malo naokoli in zgoraj čez. Skala za prijet je fenomenalna, za stopit je ozka polička, razgleda pod nogami pa tudi ne manjka.

No eden je vsekal med nama malo kasneje, ravno 5m na vsako stran.

Spodaj naokoli...

...in zgoraj čez.

Pa še jaz, ena... | FOTO: Janez

dva... | FOTO: Janez

tri... | FOTO: Janez

pa sem že skoraj čez | FOTO: Janez

Smer naju nato vodi po polici v desno...

še z druge perspektive... | FOTO: Janez

po polici gor... | FOTO: Janez

pa dol... | FOTO: Janez

mimo jame...

ter naprej po široki polici gor

Nato smer zavije na strmejšo, ožjo in malo bolj podrto polico v desno. Pri starem, navozljanem, belem, slab meter dolgem prusihu krajši težavnejši spust v prečko (za pogumne - 'na tarzana'). Pa naprej po polici navzgor...

čez težavnejši skok...

po polici...

po mačje po polički naokrog (za v stoje krušljivi oprimki)

Višje kot sva, lepši je razgled na Logarsko dolino in bližnjo Krofičko. Prav tako postaja vse topleje, a se na srečo pojavijo oblački, ki nekoliko omilijo sončno pripeko.

Čudovit razgled na Logarsko dolino

Ker svet postaja vse lažji, Janez malo začini in zug potegne skozi lep kratek kaminček, ki me kar malo preseneti, nekako se le skobacam čez.

Skoraj že na vrhu | FOTO: Janez

Tudi predzadnji raztežaj napelje po kompaktnejšem svetu. Pri koncu me tako čaka ozek kaminček in pod lusko v levo do štanta.

Zadnji raztežaj si prav tako popestriva z lepo, ampak zares lepo, kompaktno štirico naravnost nad štantom gor do melišča in konca smeri oziroma do Kopinškove poti.

Rrož'ce v zadnjem raztežaju

Na vrhu pospraviva opremo, ter si po sedmih urah v steni končno privoščiva zasluženo malico.

Pospravljanje opreme in malica z razgledom

Ena skupinska | FOTO: Janez

Še skupinska fotka in že se odpraviva po poti nazaj navzdol. Na srečo oblački še vedno vztrajajo, prav tako sva hvaležna tudi vetriču, ki na čase malo popihlja.

Sestop po Kopinškovi poti

Ko se spustiva s Škrbnine, kmalu padeva v cretovje in začutiva poletno toploto, tudi oblačkov kar naenkrat ni več. Večkrat se ozreva nazaj k steni, ki se sedaj že skoraj cela kopa v soncu. Nekoliko znosnejše postane, ko se pot spusti v senčen gozd.

Severna stena Ojstrice v soncu

Žeja naju hitro pripelje do koče na Klemenči jami, kjer si privoščiva en trojček (kava z mlekom, viljamovka in Laško) ter po mnenju dolgoletnega oskrbnika trenutno najhladnejši radler, saj so zaloge zaradi dvodnevnega tabora alpinističnega društva iz Slovenske Bistrice zelo izpraznjene. Po polurni analizi sledi spust do avta, ki ob pogovoru z udeležencem tabora hitro mine. Točno po dvanajstih urah sva nazaj pri avtu.

Analiza pri koči na Klemenči jami

Odločiva se, da se na poti raje ustaviva na pici v Kočni, kot da greva tukaj v Dom planincev. Med potjo se hidrirava še z ohlajenim pivom. Ovinki čez Pavličevo sedlo se kar vlečejo, a cesta ponuja prečudovite razglede na severne stene Kamniško-Savinjskih Alp.

Gostilna Kočna

Pri Kočni je bila taka gneča, da sva morala parkirat kar na travi. Tudi mize so bile zunaj vse zasedene, tako se najprej usedeva notri, kjer je bilo vse prazno, a sva se kmalu prestavila ven na svež zrak. Ko se končno ustavi pri naju za naročilo, naju doleti ta čast, da lahko naročiva zadnjo pico ali kruhek, saj jim je ostal le še en hlebček testa. Tako naročiva kraško pico (11.50 €) , solato Kočna (8.50 €) in dvakrat radler grenivka (5.60 €) . Po okrepčilu sledi vožnja nazaj domov, kjer se s stiskom roke za opravljeno izpitno turo posloviva. Minil je zelo lep in nepozaben dan.

Komentarji