Antelao (3264 m) - kralj Dolomitov

Antelao 3264 m

Noč je bila topla, štart pa nekoliko prej, kot v preteklih dveh dneh. Začetek poti po asfaltni cesti, ovinek sva sekala po smučišču, kar naju je peljalo prek kupov peska in urejenega hudourniškega grabna nazaj na cesto, ki se počasi a vztrajno vzpenja. Nad kočo mimo mogočnega skalobrana, nato pa s konca ovinka po potki cik-cak gor do sedla - Forcella Piccola, kjer so se ravno prebujali trije Italijani ... eden je bil že pokonci ter iz svoje flavtice izvabljal neke orientalske zvoke. Povedal je, da je šlo že kar nekaj ljudi mimo, ter da bodo šli na vrh tudi oni, saj naj bi bil na vrhu čudovit razgled.

Antelao še v barvah sivine

Dan v prebujanju ... prvi žarki obsijal Monte Pelmo

Malo pod sedlom

Na sedlu Forcella Piccola

Malo nad sedlom

Naprej po melišču

Na koncu melišča se pot po policah dvigne na 'streho' Antelaota. Sledi hoja po prvem bolj položnem in hkrati našodranem delu strehe. Nato zožitev in malenkost spusta, kraj, kjer se je novembra leta 2014 ustavilo kar nekaj materiala, saj se je pod vrhom zgodil obsežen podor, ki je s seboj odnesel tudi nekaj jeklenic in bivak.

Pogled nazaj

Z melišča po policah na greben

Pogled nazaj

Naprej pa po grebenu

Pogled nazaj

Sledi hoja po strmejši in mogočni plati vse do podvrha. Midva sva šla kar po sredini plate ... pot je sicer po levem robu, kjer je skoraj ves čas še kaj naloženega materiala.

Antelaotova mogočna streha

Kar po sredini dobro pomedene strehe in ne po našidrani poti pri levem robu

Pogled nazaj ... preden sva zavila na desno stran grebena

V opisu piše, da pot pri mestu podora nadaljuje po levem delu in sicer po ozki izpostavljeni prečki in zejedi z vrvjo. A sem jaz peljal kar po desni strani, malo je bilo tudi po tej strani videti shojeno. Večinoma po grobem melišču tik ob steni navzgor, nato pa skozi kaminček v levo nazaj gor na greben. No jaz sem se že malo prej naveličal melišča in sem se dvignil ene 2 m višje na polico, ki je prav tako, kot cel Antelao visela, v enem delu pa se je tudi konkretno zožila na nekje slabih 30 cm.

Po levi strani grebena

Pogled nazaj na stezico in polico nad njo

Pogled navzdol v smeri, kjer po drugi strani grebena pride navzgor označena pot

Še po kaminčku gor in že nazaj na označeni poti

Še en pogled na obvoz grebena po desni strani

Pot nadaljuje naprej po grebenu, ter se po levi dvigne na zadnji vršni del, z njega sledi le še enih 50 m po levi strani grebena do križa. Še malo naprej in s čudovitega mesta se lahko preko vrha opazuje Sorapiss, malenkost bolj levo Tofane, pa tudi Marmolado, Pelmo, Civetto, ... skratka zasluženo nosi ime kralj Dolomitov, saj s svojo višino 3264 m ponuja res izjemne razglede. Na vrhu, preden sva skoraj iztočasno prišla z enim Italianom, ni bilo še nikogar. Med občudovanjem razgleda skoraj uro in pol, sva si za malico privoščila klobaso s kruhom. V tem času jih je na vrh prišlo še kar nekaj.

Še zadnji del vzpona

Še malenkost do vrha

Še zadnij metri na vrh te zanimive gore

Na vrhu ... Antelao 3264 m

Razgled v dolino z mestecem San Vito di Cadore, nad karetim je bilo najino izhodišče

Predvčerajšnji Monte Pelmo, za njim pa še včeraj obiskana Monte Civetta ... proti zahodu

Do kamor seže pogled same gore ... proti severu

Proti vzhodu

Prihajajo novi obiskovalci

Čas za malico

Z razgledne točke

Poslovilni pogled na vrh

Nazaj v dolino

Nazaj navzdol sva šla po isti strani predvrha, nato pa sva se priključila označeni poti na desnem robu strehe. Pot gre po bolj, manj ali pa nič našodrani plati. Na enem pomedenem odseku je v pomoč tudi krajši, za svedrovec privezan navozljan prusik. Hoditi levo po plati bi bilo zaradi kar velikega obiska tudi precej nevarno, saj je kar naprej po njej veselo skakljalo kamenje z našodrane potke. Vsekakor je tudi pogled na naklonino navzdol čisto drugačen kot navzgor ... streha naj bi sicer imela naklon nekje od 30 pa do 40 stopinj.

Zopet po tej strani grebena

S kaminčkom na začetku

Priključitev označeni poti

Na našodranem robu strehe

Pogled nazaj navzgor na alternativno pot po levi strani tega grebena

Pri vzponu strmina vedno izgleda manjša, kot pa pri sestopu ... priključitev na označeno pot

Pred mestom, kjer je v pomoč par metrov navozljanega prusika

Razgled je pa res čudovit

Pogled nazaj

Evo jih

Kakšna mogočna streha

Na vrsto pride položnejši del strehe ter poličke, kjer bi skoraj nadaljevala po sicer uhojeni potki in pa navzdol po še ne videnem skoku, a sva šla na srečo pravočasno nazaj do ovinka. Preko melišč sva hitro nazaj na sedlu ter malo nižje pri koči Scotter-Palatini. Od tu pa dva ovinka po cesti, nato pa po luštni, še malo shojeni gozdni potki naravnost vse do parkinga.

Ostanki ogromnega podora novembra leta 2014, ki je z višine 3111 m odnesel tudi bivak

Pogled v dolino .., za malo, da se ne vidi tudi izhodišče

Spust po policah

Na melišču

Pogled nazaj

Navzdol s sedla

Antelao dobiva kapo

Terasa za kočo Rifugio Scotter-Palatini

Koča Rifugio Scotter-Palatini z Antelaom v ozadju

Lepa stezica za sestop

Mogoče je tu od novembra leta 2014

Bistveno boljša izbira od ceste

Mogočna Antelaova streha ... skoraj s parkirišča

Hidracija, malica in okrog 16.40h odhod domov ... čez prelaze nazaj, po bolj prometnem začetku in manj prometnem nadaljevanju sva bila v štirih urah nazaj doma.