Alpe Piccola 1304 m, Monte Cucco 1598 m, Croda dei Cacciatori 1645 m, Cima Gail 1705 m, Monte Acuto 1781 m
Današnji plan je bila krožna pot v Karnijcih, natančneje s štartom v vasi
Santa Caterina. Parkirala sva na koncu stare ceste, s katere se kmalu odcepi
stezica. Čez smerokaz sicer piše "INCORSO INAGIBILE", kar bi po naše pomenilo
neprehodna pot ... no to bo še zanimivo. Do prvega vrha (Alpe Piccola 1304 m)
se pot hitro vzpne po lepi, le slabo shojeni poti. Vreme je za ta čas izredno
vroče, kot da bi bilo že sredi poletja. Do samega vrha je s poti malo
brezpotja, razgled z vrha pa je zaradi drevja dokaj omejen
Štart na koncu stare ceste v vasi Santa Caterina
Začetek poti ... na smerokazu napis "INCORSO INAGIBILE", kar po naše
pomeni neprehodna pot
Razgled navzdol
Na vrhu Alpe Piccola 1304 m
Spust nazaj na pot in naprej, ki kaj kmalu pripelje do prvega zanimivega dela
... spust po lestvi v graben, po malo šodrastem terenu, ter po lestvah nazaj
gor. Ker je pot seveda že dlje časa zaprta in je minilo že vsaj 10 let od
kakšne obnove, so številne jeklenice bolj samemu sebi namen ... srednjo lestev
je bolje kar obiti. Še malo zavarovene stezice, nato pa naprej po gozdu.
Preden pot pride do večjega razpotja, zavijeva na nič kaj vidno stezico, ki
naj bi vodila po grebenu čez vrh Monte Cucco. Gozd je prepreden s padlimi
drevesi in vejami ... pot po neokrnjeni naravi.
Z lestvami opremljen prehod čez graben le malo naprej
Tu je boljše iti kar direkt proti zadnji lestvi
Še pogled nazaj
Stezica, na katero se počasi širi veliko mravljišče
Čez neizrazit travnat vrh Monte Cucco 1598 m in naprej po vlaki, mimo koče
Rifugio forestale Clinach ter nato še slab kilometer naprej. Na bolj izrazitem
ovinku cesto zapustiva in slediva stezici za Monte Acuto. Bolj po občutku in
zemljevidu, saj vidne stezice večinama ni več, sem pa našel celo eno
markacijo, ne ravno več na drevesu, vendar pa na tleh na kosu lubja. Na poti
srečava še črnega gada ter številna mravljišča.
Zanimive čokate smerekice pod vrhom Monte Cucco
Vrh Monte Cucco 1598 m
Mimo koče Rifugio forestale Clinach
Tu sva z vlake zavila navzgor ... v smeri stezice za Monte Acuto
Temu bi se reklo pot po neokrnjeni naravi
Črni gad
Nekdo je poskrbel za markiranje poti
Croda dei Cacciatori 1645 m ... zopet en nerazgleden vrh, ter slab kilometer
naprej še Cima Gail 1705 m, na katerem pa sneg še vztraja. Spust z vrha je
tako še po snegu z odtenki saharskega peska.
Zopet en gozdnat vrh brez razgleda - Croda dei Cacciatori 1645 m
Pogled nazaj malo pod vrhom Cima Gail
No tak je pa vrh
Na vrhu Cima Gail 1705 m
Pa prideva do mesta, kjer poti več ni, saj je šel del pobočja v dolino.
Najboljši obvoz ... pretepanje cretovja nad potjo. Sledi s pobočjem dodobra
zravnana pot, na katero opozarjata le tanjša jeklenica ter neprisornost
cretovja, ki pa že zavzema prazen prostor. Na mestih kjer je svet pretežno
kamnit in brez rastja, je pot najbolj pod vplivom vremenskih razmer, saj je
kamnina v teh koncih izredno krušljiva.
Ko poti kar naenkrat več ni
Pogled z obvoza ... zgoraj čez po cretovnju
Pogled nazaj
Razgled s poti v dolino potoka Rio Malborghetto
Pot je vedno bolj zaraščena ali pa dodobra zasuta. Malo kvačkanja na
šodrasto-kamnitem odseku, kjer je najprej spust ob navozljani zajli, nato pa
po šodru nazaj gor na ostanke poti. Malo naokrog po zasutih poličkah, nato pa
še po zelo našodrani strmi polici zopet na greben med cretovje.
Ko narava zavzame pot
Tam desno zadaj bo pa že vrh Monte Acuto
Pogled nazaj na vrh Cima Gail
Zopet malo kvačkanja po ostankih poti
Dobro našodrana polica
Tu gor, šoder pa kar lije dol ... je pa celo rdeča pika na skali
Pogled nazaj
Ni dolgo, pa se pojavi graben, notri pa dve lestvi ... ena za dol, druga za
nazaj gor. Pa grem prvi po lestvi navzdol, na sredini je bila toliko zasuta,
da se še stopit ni dalo. Malo popucam šoder in grem naprej, pa vidim da spodaj
visi v luftu, slab meter nad tlemi. Dobro, saj strmo ni na dnu ... se bo že
dalo prit dol. Grem še malo nazaj gor popucat šodra, da ga ne bi dobil po
glav, če bi se lestev preveč premaknila. Uspešno pridem dol, čez strm kup
drobirja in po drugi lestvi nazaj gor.
Še en graben
Našodrana lestev, pa še malo prej jo zmanjka
Po drugi gor ... pogled nazaj
Kaj kmalu pa je na vidiku naslednji graben, ne tako globok, a lestev na drugi
strani je izgledala malo čudno ... vrhnji del je visel v zraku. Občutek po
lestvi gor je bil malo čuden ... boljši je bil po spodnjem delu lestve, čeprav
bolj majavem, kot pa po visečem delu. Je pa res, da je pajek dela lestve med
seboj poveza s svojo mrežo.
Tu pa lestev za navzgor malo čudno izgleda
Pajek s pajčevino povezal dela
Od tu naprej le še malo zasnežene poti, pa mimo gada in končno sva na zadnjem
vrhu Monte Acuto 1781 m, tudi ta je brez nekega spodobnega razgleda. Po malici
pride čas za spust do potoka Rio Malborgheto, na srečo brat opazi na drevesu
živo rdečo piko, ki pa ni ravno v smeri, na zemljevidu vrisane poti. Na
začetku še malo zasnežena, drugače pa široka in čisto sveže markirana, nižje
pa še čisto sveže posekano cretovje ... res sreča, da sva jo našla.
Zadnji vrh - Monte Acuto 1781 m
Sestopna pot z vrha
Sveže markirana
Čisto sveže obsekano cretovje
Rio Malborghetto
Po vsaki strani potoka malo, kasneje pa se pot dvigne v levi breg, tudi tu je
pot parkrat malo odneslo. Vmes še pavza za dopolnitev vodnih zalog in
ohladitev v potoku, bilo je res vroče, nebo pa brez oblačka. Pa le prideva do
makadamske ceste ... sedaj pa le še po cesti in to vse do avta. Cel dan še
nisva nikogar srečala, pa le srečava gozdarja in zvok motorke drugega. Kmalu
za tem cesta dobi škarpo zgoraj in spodaj, manjša luknja na spodnjem robu, čez
most, je skoraj po celi širini zasuta, le kaj sledi.
Čez Rio Malborghetto
Koča
Divja narava
Čez podrto drevje
Odneslo del poti
Pavza za ohladitev
Še po cesti vse do avta
Stara cesta dovršene gradnje
Zelo dobro utrjena cesta
Pa srečava še drugega, Italijana, ki sem ga videl že od daleč in se mi je
zdelo čudno, da hodi po škarpi nad cesto. Ko prideva bliže je bil že dol na
cesti, pa začne nekaj v italijanščini. Vse kaj sva ga zastopila sta bili
besedi morto in kaput, kazal pa je na cesto in škarpo. Iz tega sva sklepala da
je verjetno še kakšna luknja v cesti in je varneje iti po škarpi. In res je za
ovinkom odneslo cesto, enkrat manj in enkrat po vsej širini ... zgleda bo to
to, skočiva s škarpe in nadaljujeva po cesti.
Manjša luknja v cesti
Manjka precejšen del ceste ... prehod nad škarpo
No potem pa prideva do tu in takoj nama je bilo jasno, da je verjetno govoril
glede tega dela. Cesto je namreč čisto v celoti odneslo, ostal je le oporni
zid pod cesto ... edini možni prehod, ja tudi stopinje se je videlo, da je
vsaj nekdo že hodil tu čez. Adrenalinsko je bil to kar zanimiv prehod, nekje
20 m dolg in pribljižno pol metra širok ter malo našodran oporen zid, levo in
desno pa več kot 10 m v globino nič. Preostanek ceste pa je bil v solidnem
stanju.
Odneslo celotno cesto
Edini možen prehod
Pogled nazaj
Še par ovinkov do doline
Pri kapelici zavijeva s ceste na lepo urejeno stezico s številnimi, na lesu
naslikanimi živalmi. Nato pa le še slabe tri kilometre in sva nazaj pri avtu,
ki je bil na srečo v senci.
Komentarji