Cel dan je sijalo sonce, počasi pobiralo sneg ter hkrati vabilo ven na sneg, pa končam z delom uro prej ter sem malo čez 15h že na poti proti Kriški gori. Skozi Tržič, mimo pokopališča ter po lovski poti naravnost gor na vrh. Z dreves je padal sneg, skozi krošnje dreves pa je sijalo sonce, temperatura je bila kar ravno pravšnja. Sneg je bil suh in puhast, po stezici pa je bilo tudi že nekaj stopinj. Nekje na pol višinskih metrov do vrha so stopinje obrnile nazaj v dolino, jaz pa se šel naprej.
Iz Tržiča proti Kriški gori
Pogled na Košuto
Pogled na vasico Lom pod Storžičem
Rahlo zamegljen razgled
Višje je podlaga kmalu postala pomrznjena, sneg pa je bil še vedno sipek. Na strmejših delih so še kako prav prišla drevesa, korenine, ter vse ostalo, česar se je dalo prijeti. Dereze bi bile vsekakor priporočljive, a počasi sem se le prebil čez vse strmejše dele do izravnave. Od tam pa le še okrog 150 višinskih metrov do vrha. Šele na zadnjem delu je bilo pod puhastim snegom še malo starega, ki se ni le odpeljal pod nogami, je pa na vrhu kar dobrih 30 centimetrov snega.
Pogled nazaj na prvi strmejši del
Drugi strmejši del
Pogled nazaj
Pogled nazaj
Še zadnji strm odsek
Pogled nazaj
Še položnjši del
Zadnji sončni žarki
Tik pod vrhom ... snega pa kar olrog 30 cm
Na vrhu že od daleč zagledam sodelavca Tineta, ki je na vrh pospremil padalca. Ta je odletel v dolino, midva pa sva šla v kočo na pijačo ter peš po normalki do Gozda. Pot je dobro shojena ter tudi v urah po sončnem zahodu dobro obiskana. Ja, hvala Tine za družbo ter prevoz domov.
Komentarji