Dolkova špica (2591 m), Škrlatica (2740 m), Križ (2410 m)
Potepanje po gorah v družbi megle, vetra in sonca.
Dolkova špica 2591 m, Škrlatica 2740 m, Križ 2410 m
Z enim prestopom sem ob 7.30 h v Kranjski Gori. Mimo jezera Jasna ter po dolini Velike Pišnice do koče v Krnici, nikjer žive duše. Vrhovi so se že od daleč videli v oblakih. Skozi meglo čez Kriško steno ter naprej v smeri Škrlatice. Ni bilo dolgo in se prikaže modro nebo, oblaki pa ostanejo za mano. Grede na Dolkovo špico, nato pa spust in gor na Škrlatico. Obiska skoraj nič, dva pod vrhom in še dva na vrhu, no prvega sem srečal na vrhu Kriške stene.
Avtobusna postaja Naklo/Kr.
Kranjska Gora
Jezero Jasna
Zapornice za na Vršič
Naprej po dolini Velike Pišnice
Koča v Krnici
Koča v Krnici
Naprej proti Kriški steni
Pogled nazaj
Pod steno
Pod oblaki
Pogled nazaj dol
Še položnejši del
Pogled nazaj na oblake
Proti Dolkovi špici
Pogled nazaj
Dolkova špica (2591 m), s Škrlatico v ozadju
Dolkova špica (2591 m), s Škrlatico v ozadju
Proti Škrlatici
Spust z Rdeče škrbine
Najbolj izpostavljen del
Pogled na krnico V kotlu
Še malo do vrha
Pogled nazaj
Škrlatica (2740 m)
Pogled v smeri Rokavov
Po malici sestop mimo bivaka IV, nato pa računam, koliko imam še časa, da pridem z avtobusi nazaj domov. Pa se odločim še za skok na Križ, ki je bil že toliko na zahodu, da je imel čisto drugačno vreme kot Škrlatica, gosta megla in veter. Sem mislil še ali na Stenar ali pa na Bovški Gamsovec, se odločim raje za drugega. Pa pridem ob 16.19 h na razpotje in računam, če ne grem na Bovški Gamsovec in pospešim, mi mogoče uspe ujeti prevoz ob 17.15 h s postaje Aljažev dom v Vratih. 1200 višinskih metrov in dobri 4 kilometri poti so hitro za mano in sem ob 17.07 h pri Aljaževem domu.
Triglav v oblakih
Pogled nazaj na Škrlatico
Stenar in Križ v oblakih
Stenar in Križ v oblakih
Bivak IV. Na rušju
Na meglenem in vetrovnem Križu (2410 m)
Čez vrh naprej
Na razpotju za Stenar
Dovška vratca
Hiter sestop v Vrata
Sestop čez Sovatno
Veličasten razgled
Veličasten razgled
Kozorogi
Pogled nazaj gor
Še malo po dolini
Spomenik padlim partizanom gornikom
Ker pri domu ni bilo skoraj nikogar, vprašam pri informacijah, kje bo ta avtobus. "Na koncu parkirišča, če ga boš hotel ujeti, boš moral pohiteti", mi odgovori. To je pomenilo še dobrih 500 m. Komaj si uspem preobleči mokro majico, že se pripelje kombi. Mislim, da še ni bilo 15 čez in že gremo. Če sem prav razumel voznika, je bila to danes njegova zadnja vožnja, tako da sreča, da sem ga ujel. Kot sem gledal vozni red, bi sicer morali biti še dve vožnji, od tega zadnja s kombijem. Sedaj pa je bil kombi že dve uri prej? Na tej postaji nas ni bilo kaj dosti, pri Peričniku pa se je kombi napolnil do polnega, pa še stali so.
Aljažev dom v Vratih
Parkirišče na koncu doline
Kombi je že tu
Menda danes njegova zadnje vožnja
V Mojstrani smo bili hitro, a še vseeno malo prepozno, da bi ujel avtobus za nazaj domov. Sem imel vsaj čas za radler v Hramu pri Aljažu, ki se je še kako prilegel. Za mano je bil lepo preživet dan v družbi megle, vetra, sonca, kozorogov ter peščice ljudi.
Komentarji