Noč je bila topla, štart pa nekoliko prej, kot v preteklih dveh dneh. Začetek
poti po asfaltni cesti, ovinek sva sekala po smučišču, kar naju je peljalo
prek kupov peska in urejenega hudourniškega grabna nazaj na cesto, ki se
počasi a vztrajno vzpenja. Nad kočo mimo mogočnega skalobrana, nato pa s konca
ovinka po potki cik-cak gor do sedla - Forcella Piccola, kjer so se ravno
prebujali trije Italijani ... eden je bil že pokonci ter iz svoje flavtice
izvabljal neke orientalske zvoke. Povedal je, da je šlo že kar nekaj ljudi
mimo, ter da bodo šli na vrh tudi oni, saj naj bi bil na vrhu čudovit razgled.
Antelao še v barvah sivine
Dan v prebujanju ... prvi žarki obsijal Monte Pelmo
Malo pod sedlom
Na sedlu Forcella Piccola
Na sedlu Forcella Piccola
Malo nad sedlom
Naprej po melišču
Na koncu melišča se pot po policah dvigne na 'streho' Antelaota. Sledi hoja po
prvem bolj položnem in hkrati našodranem delu strehe. Nato zožitev in
malenkost spusta, kraj, kjer se je novembra leta 2014 ustavilo kar nekaj
materiala, saj se je pod vrhom zgodil obsežen podor, ki je s seboj odnesel
tudi nekaj jeklenic in bivak.
Pogled nazaj
Z melišča po policah na greben
Pogled nazaj
Naprej pa po grebenu
Pogled nazaj
Sledi hoja po strmejši in mogočni plati vse do podvrha. Midva sva šla kar po
sredini plate ... pot je sicer po levem robu, kjer je skoraj ves čas še kaj
naloženega materiala.
Antelaotova mogočna streha
Kar po sredini dobro pomedene strehe in ne po našidrani poti pri levem
robu
Pogled nazaj ... preden sva zavila na desno stran grebena
V opisu piše, da pot pri mestu podora nadaljuje po levem delu in sicer po ozki
izpostavljeni prečki in zejedi z vrvjo. A sem jaz peljal kar po desni strani,
malo je bilo tudi po tej strani videti shojeno. Večinoma po grobem melišču tik
ob steni navzgor, nato pa skozi kaminček v levo nazaj gor na greben. No jaz
sem se že malo prej naveličal melišča in sem se dvignil ene 2 m višje na
polico, ki je prav tako, kot cel Antelao visela, v enem delu pa se je tudi
konkretno zožila na nekje slabih 30 cm.
Po levi strani grebena
Pogled nazaj na stezico in polico nad njo
Pogled navzdol v smeri, kjer po drugi strani grebena pride navzgor
označena pot
Še po kaminčku gor in že nazaj na označeni poti
Še en pogled na obvoz grebena po desni strani
Pot nadaljuje naprej po grebenu, ter se po levi dvigne na zadnji vršni del, z
njega sledi le še enih 50 m po levi strani grebena do križa. Še malo naprej in
s čudovitega mesta se lahko preko vrha opazuje Sorapiss, malenkost bolj levo
Tofane, pa tudi Marmolado, Pelmo, Civetto, ... skratka zasluženo nosi ime
kralj Dolomitov, saj s svojo višino 3264 m ponuja res izjemne razglede. Na
vrhu, preden sva skoraj iztočasno prišla z enim Italianom, ni bilo še nikogar.
Med občudovanjem razgleda skoraj uro in pol, sva si za malico privoščila
klobaso s kruhom. V tem času jih je na vrh prišlo še kar nekaj.
Še zadnji del vzpona
Še malenkost do vrha
Še zadnij metri na vrh te zanimive gore
Na vrhu ... Antelao 3264 m
Razgled v dolino z mestecem San Vito di Cadore, nad karetim je bilo
najino izhodišče
Predvčerajšnji Monte Pelmo, za njim pa še včeraj obiskana Monte Civetta
... proti zahodu
Do kamor seže pogled same gore ... proti severu
Proti vzhodu
Prihajajo novi obiskovalci
Čas za malico
Z razgledne točke
Poslovilni pogled na vrh
Nazaj v dolino
Nazaj navzdol sva šla po isti strani predvrha, nato pa sva se priključila
označeni poti na desnem robu strehe. Pot gre po bolj, manj ali pa nič
našodrani plati. Na enem pomedenem odseku je v pomoč tudi krajši, za svedrovec
privezan navozljan prusik. Hoditi levo po plati bi bilo zaradi kar velikega
obiska tudi precej nevarno, saj je kar naprej po njej veselo skakljalo kamenje
z našodrane potke. Vsekakor je tudi pogled na naklonino navzdol čisto drugačen
kot navzgor ... streha naj bi sicer imela naklon nekje od 30 pa do 40 stopinj.
Zopet po tej strani grebena
S kaminčkom na začetku
Priključitev označeni poti
Na našodranem robu strehe
Pogled nazaj navzgor na alternativno pot po levi strani tega grebena
Pri vzponu strmina vedno izgleda manjša, kot pa pri sestopu ...
priključitev na označeno pot
Pred mestom, kjer je v pomoč par metrov navozljanega prusika
Razgled je pa res čudovit
Pogled nazaj
Evo jih
Kakšna mogočna streha
Na vrsto pride položnejši del strehe ter poličke, kjer bi skoraj nadaljevala
po sicer uhojeni potki in pa navzdol po še ne videnem skoku, a sva šla na
srečo pravočasno nazaj do ovinka. Preko melišč sva hitro nazaj na sedlu ter
malo nižje pri koči Scotter-Palatini. Od tu pa dva ovinka po cesti, nato pa po
luštni, še malo shojeni gozdni potki naravnost vse do parkinga.
Ostanki ogromnega podora novembra leta 2014, ki je z višine 3111 m
odnesel tudi bivak
Pogled v dolino .., za malo, da se ne vidi tudi izhodišče
Spust po policah
Na melišču
Pogled nazaj
Navzdol s sedla
Antelao dobiva kapo
Terasa za kočo Rifugio Scotter-Palatini
Koča Rifugio Scotter-Palatini z Antelaom v ozadju
Lepa stezica za sestop
Mogoče je tu od novembra leta 2014
Bistveno boljša izbira od ceste
Mogočna Antelaova streha ... skoraj s parkirišča
Hidracija, malica in okrog 16.40h odhod domov ... čez prelaze nazaj, po bolj
prometnem začetku in manj prometnem nadaljevanju sva bila v štirih urah nazaj
doma.
Komentarji