Piz Boè (3152 m)

Piz Boè 3152 m

Prebujanje ob zvokih številnih ovac, še pred prvimi sončnimi žarki, ki pa so naju po zajtrku že dosegli. Jutranja svetloba zmerom poskrbi za čudovite barve narave, še posebej na že tako čudovitih lokacijah. Malo čez pol osmo pa sva le pripravljena. Najprej po asfaltni cesti do zelo lepo urejenega nemškega vojaškega pokopališča. Leta 1937 so začeli z izgradnjo mavzoleja, ki so ga dokončali pred 2. svetovno vojno. V njem počivajo padli avstro-ogrski ter nemški vojaki, skoraj 850 žrtev prve ter čez 8500 žrtev druge svetovne vojne. Veliko več o sami zgodovini vojaškega pokopališča ter same vojne na tem območju, pa piše na številnih informacijskih tablah.

Na sedlu Passo Pordoi

Ogromna čreda ovac

Pogled nazaj proti sedlu

Nemško vojaško pokopališče

V notranjosti mavzoleja

Informativna tabla o gradnji mavzoleja

Informativna tabla o svetovni vojni

Nemško vojaško pokopališče

Nadaljujeva po stezici navzgor, s katere pogled navzdol postaja vedno lepši ... na mavzolej, gorsko cesto ter, poleg ostalih vrhov, tudi na Marmolado v ozadju. Pod steno še dobrih sto metrov v levo do začetka ferate, ki se začne z najzahtevnejšim delom, in sicer po navpični steni navzgor z oceno D. Okrog 200 m višincev lepega poplezavanja, z vmesnimi policami in visečim mostom. Nato se pot položi in je označena s starimi oranžnimi puščicami, odtenka skalnih lišajev. V začetnem delu je še kakšna jeklenica, kmalu pa se že vidi ogromna tabla.

Po stezici naprej

Pogled nazaj z Marmolado na levi

Pod steno

Začetek ferate je najtežji in je ocenjen s črko D

Pogled dol ... je kar na gliho

Čez viseči most

Razgled ... kako lepo vijuga cesta na sedlo

Ime te freate je Via attrezzata Cesare Piazetta

Kasneje, ko jeklenice ni več povsod, se pojavijo oranžne puščice

Naravnost na vrh Piz Boè

Še malo, pa se lahko z vrha Piz Boé 3152 m občuduje enkraten razgled. Na vrhu je tudi, dokaj na novo, dozidana koča, saj melišče pod njo počasi leze navzdol, in majhen križ. Ravno med najino malico so se štirje delavci spravili na helikopterski tovor dostavljen na melišče malo pod kočo. Z noži so napadli vsaj nekih osem tovornih vreč in na začudenje, kdo bi mislil, ven zmetali in zvalili na kilograme večjega kamenja ... protiutež migracijam kamenja v dolino ali pa nadomeščanje kamenja, ki so ga porabili pri zadnjih zidarskih delih ali pa le višek kamenja, ki pri zidanju ni prišel na vrsto.

Se že vidi, da je vrh blizu

Na vrhu koča Rifugio Capanna Piz Fassa, ter ogromna tabla

Pogled proti vzhodu ... na desni se vidi silhueta gore Monte Pelmo, nekoliko bolj levo pa se vidi tudi obris gore Antelao

Piz Boè 3152 m, s pogledom na Marmolado

Proti severovzhodu

Pogled proti zahodu in raztovarjanje kamenja

Proti severozahodu ... s kočo Rifugio Boè v daljavi

Kavka na kažipotu

Nadaljujeva naprej po grebenu, ki počasi zavije proti severovzhodu. Tudi grebena zmanjka, naprej čez melišča, za tem krajši spust po malo zavarovanem grabnu, na koncu katerega, s pogledom na kočo Ütia Franz Kostner al Valun, zavijeva v desno. Sedaj pa le še čez melišča, pod stenami te široke gore nazaj proti sedlu Passo Pordoi. Skoraj pod gondolo, ki vozi s sedla do koče Rifugio Maria, pride najina pot do normalke za na vrh Piz Boè. Ta je seveda bistveno bolj obiskana in posledično shojena. Kmalu, ko stopiva na cesto je pri nama že en obupan motorist, pri spustu se mu je namreč odvezala jakna in ga zapustila nekih 300 m višje. On, da je že čisto "kaput", naju pa je čakala še dolga vožnja nazaj domov.

Pogled nazaj ... kar borba z naravo, da ne gre koča z meliščem vred navzdol

Še en pogled na kočo Rifugio Boè

Pogled nazaj

Naprej po grebenu

Pot do sem gre po tem grebenu

V smeri rdečih puščic

Po poti številka 672

Čez melišča

Malo varovan spust navzdol

Skoraj mimo koče Ütia Franz Kostner al Valun

Pod stenami gore Piz Boè nazaj

Ostanki vojaške ali pa pastirske koče

Čez melišče

Pod steno naprej

Tudi padalci so se našli

Pogled nazaj

Nič kaj spremenjen pogled navzdol, od zjutraj

Še malo po meliščih

Gondola, ki vozi s prelaza 700 m višje, do koče Rifugio Maria

Po tem melišču navzgor gre normalka za Piz Boè

Še spust nazaj na sedlo Passo Pordoi

Pogled nazaj gor

Za konec pa še "štengce"

Pogled na zahodno stran prelaza

Prelaz Passo Pordoi

Spomenik kolesarju Faustu Coppiju

Tudi na tem prelazu ima tabla številne nalepke

Prelaz Passo Pordoi

Na nebu vsaj 8 padalcev

V mestu Corvara greva še v DeSpar po malico, ki si jo postreževa le malo naprej. Nato pa vožnja naprej po dolini Val Badia ... strmi bregovi na levo in desno, gozdovi z vmesnimi travniki, no smrekove gozdove je v teh koncih močno prerešetal lubadar. Iz mesta Brunico pa naravnost proti vzhodu, čez Kartitscher Sattel ter čez Wurzenpass nazaj v Slovenijo, še malo in sva ob 20.55 h doma.